Letos je mesto Velenje praznovalo 60 let. Prav tako letos obeležujemo 60-letnico organizirane oskrbe s toplotno energijo v Šaleški dolini. Oboje je pravzaprav nerazdružljivo povezano in je vplivalo na razvoj drugega. Nikakor si namreč ni moč predstavljati rasti in razvoja mesta brez hkratnega razvoja ustrezne komunalne infrastrukture.

Izgradnja Velenja se je začela po letu 1950, pravi temelji novega Velenja pa so bili postavljeni leta 1957, ko je bil sprejet nov urbanistični program razvoja Velenja, ki je tedaj štelo nekaj čez 2000 prebivalcev. Stekla je organizirana graditev mesta Velenje, tj. gradnja stanovanjskih in spremljajočih objektov ter komunalno urejanje zemljišč. Mesto je bilo v veliki meri zgrajeno s prostovoljnim delom in udarniškimi akcijami, saj je bil to pogoj za pridobitev stanovanjske pravice. Tako so krajani Velenja regulirali reko Pako in zgradili mestno središče. 20. septembra 1959 so slovesno otvorili novozgrajeno središče Velenja na današnjem Titovem trgu, takrat pa je bila dokončana tudi graditev 750 družinskih stanovanj. V mestnih naseljih se je zelo izboljšala infrastruktura, nujna za življenje v mestih, od tlakovanja in asfaltiranja cest in ulic, kanalizacije in javne higiene do ureditve vodovoda, javnih površin, parkov in igrišč.

Velenje v izgradnji

Regulacija reke Pake

Izgradnja Velenja (v ospredju Kulturni dom)

Začetki daljinskega ogrevanja v Šaleški dolini

Daljinska oskrba s toplotno energijo je dejavnost, brez katere si danes večina prebivalcev Šaleške doline težko predstavlja življenje. Ideja o daljinskem ogrevanju se je porodila daljnega 1956 leta, ko je bilo Velenje še trg, o takšnem načinu ogrevanja pa niso razmišljala niti naša večja mesta. Revolucionarna zamisel je potrebovala samo tri leta od zasnove do izvedbe, kar je v tedanjih razmerah mejilo že na čudež, še danes pa lahko marsikdaj predstavlja nedosegljiv izziv.

Prvi akt, ki je predvidel daljinsko oskrbo s toplotno energijo, je bil Urbanistični program razvoja mesta Velenje, ki je bil sprejet leta 1957. Na podlagi le-tega so v letu 1958 začeli s predelavo Termoelektrarne Velenje za proizvodnjo toplotne energije ter izgradnjo osnovne toplovodne mreže do bodočega centra mesta. V letu 1959 je bilo zgrajenih in priključenih na tricevni oskrbovalni sistem prvih osem toplotnih postaj v stanovanjskih blokih in poslovni zgradbi Rudnika lignita Velenje (sedaj sedež MO Velenje), Delavski klub z Delavsko univerzo, Zdravstveni dom z lekarno, Poklicna šola za jamske delavce (danes Gimnazija Velenje) in njen internat, Kulturni dom ter nekaj stanovanjskih blokov. 29. 11. 1959 tako velja za začetek daljinske oskrbe s toplotno energijo v Republiki Sloveniji, prav tako pa tudi na področju tedanje skupne države – SFR Jugoslavije. Za potrebe Rudnika lignita Velenje je bil v letu 1960 zgrajen parovod, na katerega se je kasneje priključila Tovarna gospodinjske opreme Gorenje Velenje.

Gradnja Rudarske šole (danes Gimanzija Velenje) in internata (danes Farmin)

Nekdanja TE Velenje

 Stari jašek

Vse bolj razvejano daljinsko ogrevanje

Skladno z rastjo industrije ter potreb širše družbene skupnosti po električni energiji, se je nadaljevalo tudi z izgradnjo naselij v Šaleški dolini. Posledice rudarjenja ter drugi viri onesnaževanja so že opozarjali, da je treba z okoljem drugače ravnati. Daljinska oskrba s toplotno energijo se je pokazala kot rešitev pred dodatnim onesnaževanjem; zaradi ugodne cene in razbremenitve uporabnikov z nabavo in uporabo drugih energentov pa je postala zaželen energetski vir tudi za prebivalce.

Kapacitete stare TE Velenje pa so zadostovale le do leta 1970, zato so že v letu 1968 začeli načrtovati priključitev mestnega toplovodnega sistema na TE Šoštanj, kjer je bila leta 1971 zgrajena prva predajna postaja (TP 1). V letih 1969-1971 je bil zgrajen magistralni vročevod od TEŠ do novozgrajene Centralne energetske postaje na Koroški cesti 3a (CEP 1) v Velenju za transformacijo temperature in tlaka za potrebe tricevnega mestnega oskrbovalnega sistema. Sistem je začel obratovati v kurilni sezoni 1971/1972, hkrati pa je prenehala obratovati iztrošena TE Velenje. Do leta 1974 so bile že tudi te kapacitete polno obremenjene in v letu 1976 je bil zgrajen magistralni vročevod Šoštanj – Velenje. Nanj so se priključili novi uporabniki, pa tudi RLV in TGO Gorenje. Potrebe po toplotni energiji so v naslednjih letih še naraščale.

Gradnja hladilanega stolpa v TE Šoštanj

Pri tako hitri rasti in razvoju Šaleške doline so bile leta 1974 zmogljivosti TP 1 v TE Šoštanj in s tem tudi magistralnega vročevoda že polno izkoriščene. Obseg uporabnikov se je še vedno širil, zato je bilo potrebno povečati proizvodne zmogljivosti TP 1 v TEŠ in tudi prenosne zmogljivosti magistralnega vročevoda (1975-1976). V sklopu gradnje IV. faze TEŠ so začeli z izgradnjo nove toplotne postaje – TP 2, ki je bila dokončana leta 1979. Sočasno s povečanjem proizvodnih zmogljivosti v TEŠ je takratna DO Toplovod Velenje zgradila še drugi del centralne energetske postaje – CEP 2, v okviru katere je bil zasnovan sistem za daljinsko kontrolo TPP in dispečerski center. Z nadgradnjo obeh delov CEP je leta 1981 DO Toplovod dogradila sedanje poslovne prostore na lokaciji Koroška cesta 3/a.

Remont DOT nekoč

Po korakih do celovite energetske zasnove

V naslednjih letih je bilo na področju daljinskega ogrevanja storjenega še mnogo tako na območju občine Velenje kot občine Šoštanj: dograjen magistralni vročevod in črpališče Šalek – Gorica (1986); v TEŠ dograjena primarna povezava proizvodnega vira TP 2 iz turbinskega odjema bloka IV. (1988); dograjena prva merilna proga na toplo vodo za kontrole točnosti toplotnih števcev v nekdanji Jugoslaviji (1989); dograjena 5/a faza magistralnega vročevoda TEŠ – CEP (1990); dograjena zadnja, 5/b, faza magistralnega vročevoda med CEP in proizvodnim virom TP 1 in TP 2 (1991); do leta 1984 je bila priključena na toplovodno ogrevanje tudi že večina stanovanjskih objektov v mestu Šoštanj, v letih 1988 -1989 smo omrežje podaljšali še do naselja Pohrastnik, dograjena je bila toplifikacija naselja Metleče v (takrat še) KS Šoštanj (1992); rekonstruirana razdelilna postaja CEP 1 in CEP 2 – inštalirana tehnološko pomembna merilno registracijska oprema in nova sodobnejša zasnova procesnega vodenja sistema daljinskega ogrevanja Šaleške doline, in rekonstruirana črpališča v proizvodnih enotah TP 1 in TP 2 – TEŠ (1993); dograjen primarni sistem napajanja TP 1 in proizvodnega bloka I. v TEŠ, zaključena rekonstrukcija vseh črpalnih agregatov v črpališču Šalek – Gorica, rekonstruiran dispečerski center za tehnološko vodenje sistema, z novo tehnologijo mikroprocesorskih enot (DME) je bilo opremljenih in spuščenih v obratovanje 40 toplotnih podpostaj, dograjena je bila prva optična komunikacijska povezava na relaciji PTT – PE Energetika (1994); dograjen primarni in sekundarni sistem toplifikacije KS Topolšica (1995); dograjen in spuščen v obratovanje sistem plinifikacije KS Škale – Hrastovec (1996); leta 1999 so bila zaključena dela za daljinsko ogrevanje Lokovice in še bi lahko naštevali. V letu 1996 je bil na osnovah temeljitih energetskih analiz in razvojnih obdelav problematike distribucije toplotne energije v Šaleški dolini izdelan prvi in celovit Energetski koncept daljinske energetske oskrbe MO Velenje, občine Šoštanj in občine Šmartno ob Paki.

Nepredstavljiv prispevek h kakovosti bivanja

Po 60. letih od prvih začetkov daljinskega ogrevanja na območju Šaleške doline lahko ugotovimo, da je izvedeno daljinsko ogrevanje s toplotno energijo v vseh večjih naseljih Šaleške doline. To predstavlja neprecenljiv prispevek k bivalnemu standardu in neposredni ekološki sanaciji bivalnega prostora, ki je zaradi desetletij izkopavanja lignita in proizvodnje električne energije za potrebe RS že sicer precej obremenjeno.

Na področju izvajanja dejavnosti oskrbe s toplotno energijo in dejavnosti oskrbe z zemeljskim plinom so naši cilji zagotavljanje nemotene oskrbe oziroma čim krajše prekinitve ali motnje pri dobavi toplote našim odjemalcem ob morebitnih okvarah ali obnovah na sistemu daljinskega ogrevanja. Distribucijske zmogljivosti obvladujemo z redno periodično kontrolo opreme in omrežja, rednim vzdrževanjem infrastrukture, vzpostavljeno 24-urno dežurno službo in zadostno strokovno usposobljenostjo zaposlenih.

Centralna energetska postaja danes

Digitalizacija povečuje učinkovitost

V zadnjih letih smo se na področju dejavnosti PE Energetika posvečali predvsem projektom za zagotavljanje največje možne učinkovitosti distribucijskega sistema toplote. Rezultati uspešno izvedenih projektov iz prejšnjih let, med katerimi lahko omenimo najpomembnejše, kot so obnova izolacij magistralnega cevovoda, uvedba avtomatskega balansiranja večjega odcepa distribucijskega sistema toplote, uvedba avtomatskega vodenja proizvodnega vira toplote po diferenčnem tlaku sistema, uvedba avtomatskega vodenja črpališč po diferenčnem tlaku sistema ter preureditev tricevnega distribucijskega sistema toplote v dvocevni sistem, so omogočili uvajanje novih možnosti pri zagotavljanju najbolj optimalne učinkovitosti sistema (zniževanje toplotnih izgub in prihranki pri transportu energije). Vpeljan daljinski sistem nadzora namreč omogoča optimalno termično in hidravlično obratovanje. Za projekt "Optimizacija toplovodnega omrežja z izvedbo prevezave iz tricevnega na dvocevni sistem obratovanja", ki smo ga pripravili v PE EN, smo s strani Savinjsko-šaleške gospodarska zbornice prejeli tudi priznanje za prispevek na področju inovativnosti v SAŠA regiji za leto 2019.