CCN Saleške doline

Vabljeni k branju članka, danes objavljenega v tedniku Naš čas. Z Natašo Uranjek, vodjo službe za tehnologije in nadzor v Komunalnem podjetju Velenje, se je pogovarjala novinarka Jasmina Škarja. 

Kam s komunalnim blatom, ki nastane v centralnih čistilnih napravah – Z odpovedjo madžarskih odjemalcev seznanjeni tudi v Komunalnem podjetju Velenje – Iščejo nove rešitve – Nas bo sprememba udarila po žepu?

Ljudje smo bolj ozaveščeni, poslušamo, beremo in se zavedamo pomena čiste vode za zdravje narave, okolja in za svoje zdravje, saj jo uporabljamo v vsakdanjem življenju. K sreči imamo vodo, ki še ni onesnažena s pesticidi in drugimi mikroonesnažili. Po mnenju Nataše Uranjek, vodje službe za tehnologije in nadzor Komunalnega podjetja Velenje, se trudijo distribuirati zdravstveno ustrezno in čisto pitno vodo in odpadno vodo čimbolj očistiti, da naredijo kar največ, kar v danem trenutku lahko.

Kaj kažejo meritve monitoringa?

»V skladu z zakonodajo se za odpadne vode izvaja obratovalni monitoring, in sicer štiriindvajset meritev letno. Vzorči se vodo na vtoku in iztoku čistilne naprave in v vzorcih se opravijo analize osnovnih parametrov, dvanajstkrat letno pa se na iztoku zmerijo koncentracije nekaterih kovin in nitrati. To pa ne pomeni, da smo določili vsa onesnažila, ki se v vodi nahajajo. To so zakonsko predpisani parametri, s katerimi dokazujemo, kako uspešno naše čistilne naprave delujejo. Večkrat pa smo bili vključeni tudi v različne projekte, ki jih izvajata Inštitut Jožef Stefan in Fakulteta za farmacijo. Lani smo se vključili v projekt življenjski slog skozi odpadne vode, v katerem se v odpadnih vodah določajo poživila in droge. Preko tega bomo videli, kakšen je življenjski slog v našem okolju, kaže pa tudi kaj z odpadnimi vodami prihaja na čistilno napravo in iz nje odteka v Pako. Obstoječe čistilne naprave so projektirane in zgrajene za odstranjevanje organskih snovi in hraniv (dušika in fosforja), ne morejo pa odstranjevati ostankov zdravil in drugih učinkovin, ki se v odpadni vodi tudi lahko nahajajo. Preko projektov se ugotavlja, katere snovi in do kakšne mere se v čistilnih napravah odstranijo in katere ne. Delno očiščena voda namreč s sabo nosi še nekaj organskih snovi, hraniv in ostankov zdravil, hormonskih motilcev in drugih mikropolutantov, ki se stekajo v reke in narava to predeluje in čisti, del teh snovi pa se lahko prenese tudi v podtalnico in ostaja v vodi, ki jo mi uporabljamo za pitje. Hormonski motilci in ostanki zdravil lahko na organizmih puščajo dolgoročne posledice. Treba pa je poudariti, da se je stanje reke Pake močno izboljšalo, odkar je bila zgrajena in obratuje Centralna čistilna naprava Šaleške doline.

CČN

Kako je s porabo pitne vode v Šaleški dolini?

»Če pogledamo leta nazaj, se je prodaja pitne vode prepolovila, sedaj jo prodamo okoli 3,5 mio m3 letno. Vzrok za zmanjšano prodajo pitne vode je industrija, ki je zaprla tehnološke krogotoke in tako prihranila na porabi vode ter hkrati zaščitila okolje. Ljudje pa ravnamo s pitno vodo približno enako kot smo, saj v našem okolju nimamo problemov s kakovostjo in količino vode. Naša pitna voda je dobra in sveža. Zavedamo se, da moramo našim uporabnikom dobavljati zdravstveno ustrezno in kakovostno pitno vodo.«

Ali vemo, kaj sodi v kanalizacijski odtok?

»V trenutku, ko voda priteče iz pipe, postane pitna voda odpadna voda, ki nato po kanalizacijskih ceveh teče do čistilnih naprav, kjer se pred izpustom v okolje prečisti. Zelo pomembno je, kaj se v odtoke odvrže. Trde odpadke (solata, hrana, higienski pripomočki, palčke za čiščenje ušes, damski vložki, tamponi, kondomi, hlačne nogavice) je treba primerno odstraniti v koše za odpadke, saj ne sodijo v odtok. Prisotnost odpadkov v procesu čiščenja namreč lahko zamaši črpalke in posledično zahteva posredovanje upravljavcev, ki morajo le-te očistiti, to pa povzroča dodatne stroške, zato v kanalizacijski sistem ne mečemo stvari, ki tja ne spadajo.«

Kako se boste lotili problematike komunalnega «odvečnega biološkega« blata v Šaleški dolini?

»Odvečno biološko blato je produkt čiščenja odpadnih voda. Pri čiščenju odpadne vode se mikroorganizmi z odpadno vodo prehranjujejo, rastejo, razmnožujejo in odmirajo. Ti odmrli organizmi skupaj z neraztopljenimi snovmi tvorijo odvečno blato. Na naši napravi odvečno blato obdelamo v anaerobnih gniliščih, kjer se del organske snovi pretvori v bioplin, tega pa uporabimo v kogeneracijski napravi za soproizvodnjo električne in toplotne energije. Po anaerobni obdelavi del blata še vedno ostane. Letno ga je med 3400 do 3600 ton s 27 % suhe snovi in ga je treba pravilno obdelati oziroma odstraniti. Zaenkrat se odvaža na kompostiranje na Madžarsko, za kar imamo sklenjeno pogodbo še do oktobra, vendar pričakujemo, da bo kmalu tudi za nas ta odvoz blata ustavljen. Vsak dan pričakujemo odpoved odvoza. Čas je, da začnemo razmišljati, kako bomo sami poskrbeli za odpadke, ki jih proizvajamo, doma, v Sloveniji. Sosednje države in tudi bolj oddaljene, kot npr. Kitajska, kamor smo odvažali odpadno embalažo, so ustavile vnos odpadkov. Problem, ki je nastal, je povzročil, da so tudi ostale države, ki imajo sežigalnice, zaprle svoja vrata, ker bodo najprej poskrbeli za svoje odpadke. Če bodo imele potem še prostor za prevzem odpadkov, jih bodo prevzeli, seveda po dosti višji ceni. Vsak državljan bi se moral zavedati, da smo dolžni za vse kar proizvedemo, uporabimo, izrabimo, najti tudi ustrezen način odstranitve, ki mora biti tako ekonomsko, etično kot okoljsko sprejemljiv, in to na svojem ozemlju. Slovenija bo morala na tem področju še veliko narediti, saj trenutno še nimamo konkretne dolgoročne rešitve.«

Centralna čistilna naprava Šaleške doline

Vzrok prekinitve pogodbe z Madžari?

»Njihova gibanja za čisto okolje so opazila trend, da ogromno evropskih držav k njim dovaža odpadno blato. V času volitev je bilo odločeno, da ne bodo več smetišče Evrope in bodo za večino odpadkov zaprli svoje meje. Za Slovenijo se trg prevzema blata na Madžarskem zapira, kar pomeni, da bodo sežigalnice v sosednjih državah, ki še imajo nekaj kapacitet za prevzem blata in so ga pripravljene prevzeti, za tuje države zaračunavale dosti višje cene, to pa bo stalo nas in posledično naše uporabnike. Sedaj se dogaja, da se na razpise za prevzem blata ne javlja nihče, posledično to pomeni, da je treba najti nove načine, nove poti odstranjevanja blata, ki pa bodo sigurno neprimerno dražji.«

Se lahko zgodi, da bo te odpadke sprejelo Velenje?

»Močno dvomim. Tehnologija odstranjevanja blata mora biti sprejemljiva tako za okolje kot za ljudi in mora slediti najnovejšim tehnološkim smernicam za varstvo okolja oziroma zagotoviti uporabo tehnologij na visoki ravni. Res je, da v Nemčiji uporabljajo termoelektrarne za sosežig blata iz čistilnih naprav, pri nas pa se to zaenkrat ne počne. Skupaj moramo najti način uporabe in odstranjevanja blata, saj se glede na njegove lastnosti lahko uporabi tudi za namene - kot gnojilo za degradirane površine, vrtove, parke, kar omogoča tudi naša zakonodaja. Ni namreč vso blato enako, nekatera so preveč onesnažena s težkimi kovinami in drugimi organskimi spojinami in za njih je edini način termična izraba. Vse pa je treba urediti skladno z zakoni in za okolje čim manj obremenilno. V tej situaciji je veliko ljudi videlo priložnost za posel, tedensko dobimo kar nekaj ponudb, kako bi lahko to blato reševali. A moje stališče je, da v Sloveniji ne moremo imeti dvajset sežigalnic oziroma manjših obratov, ki bo vsak po svoje nekaj delal z blatom. Bolje bi bilo, da imamo dve ali tri velike naprave, ki bodo predelovale blato in bodo delovale pod nadzorom, ki ga bodo opravljali strokovnjaki in ne bodo v privatni lasti. Končna dispozicija blata oziroma ravnanje z njim bi morala biti javna gospodarska služba. Brez tega, da bomo v Sloveniji poskrbeli za svoje odpadke, jih predelali, pa žal ne bo šlo. Pri vsem tem je treba upoštevali smernice in direktive EU, le tako lahko pričakujemo, da bodo emisije snovi v okolje minimalne. Stremeti moramo samo k temu, da to napravimo na čim učinkovitejši način s čim manj emisijami v okolje.«

Vas letos čakajo kakšna nova vlaganja in posodobitve?

»Kot je trend po Evropi, si želimo na čistilni napravi povečati proizvodnjo bioplina in posledično proizvodnjo električne energije, na drugi strani pa zmanjšati porabo posameznih porabnikov le-te na napravi in tako doseči čim višjo stopnjo samooskrbe. Za to bo potrebno posodobiti posamezne objekte in naprave v liniji blata. Pri tem je ključna zamenjava kogeneracijske naprave, saj stara deluje že od leta 2006 in je dotrajana, z novo kogeneracijsko napravo, ki bo bolj učinkovita, bomo lahko z isto količino bioplina proizvedli precej več električne energije. Z novo napravo bi lahko pokrivali petdesetih odstotkov potreb po električni energiji, sedaj sami proizvedemo tretjino električne energije. Hkrati bo potrebno zamenjati tudi plinohram, ki je v obratovanju že od leta 1992. Potem pa nas čaka še racionalizacija vsakega posameznega sklopa na sami napravi. Nekatere čistilne naprave v tujini so že samozadostne in z obdelavo blata proizvedejo toliko bioplina, da lahko obratujejo brez tuje energije. Nas še čaka nekaj korakov. Hkrati na napravi potekajo redna obnovitvena dela in posodabljanja. Tako da nam načrtov za letos in v prihodnje ne manjka.«

V razmislek:

»Nihče se ne bi odpovedal telefonu, niti temu, da gre vsak dan v trgovino in kupi stvari, ki jih potrebuje ali pa tudi ne. Dokler to počnemo, se moramo zavedati, da moramo na koncu ta krog zaključiti sami.«